Za vedno se je poslovila naša dolgoletna sodelavka mag. Milica Šnajder

Milica Šnajder je diplomirala na Akademiji za glasbo v Sarajevu pri profesorici klavirja Matusji Blum (1963), pri kateri je končala tudi podiplomski študij (1965). Kot štipendistka francoske vlade se je izpopolnjevala v Parizu v razredu znanega pianista in pedagoga Pierra Sancana. Koncertirala je v nekdanji Jugoslaviji in več evropskih državah - Franciji, Poljski, Grčiji, Madžarski, Romuniji, Bolgariji ter večkrat v Sovjetski Zvezi. Sodelovala je z velikimi solisti kot sta André Navarra in Boris Pergamenščikov ter z velikimi dirigenti kot so Danon, Pozajić, Spasić, Homen, Haknazarov, Vladigerov, Dudkin, Thymis, Natanek, Schmidt in mnogimi drugi.

Veliko let je bila profesorica na Akademiji za glasbo v Sarajevu, med letoma 1983 in 1985 je bila tudi dekanica te ustanove. V njenem razredu je diplomiralo več deset študentov, ki zdaj uspešno delujejo po celem svetu, nekaj od njih tudi v Sloveniji. Od leta 1993 naprej je delovala v Sloveniji kot klavirska pedagoginja na naši šoli – tako na Glasbeni šoli Fran Korun Koželjski Velenje kot Umetniški gimnaziji Velenje – poučevala pa je tudi na SGBŠ v Ljubljani, vse do upokojitve leta 2011.

Kot umetnica in pedagoginja je dobila več priznanj in nagrad, med katerimi sta Šestoaprilska nagrada mesta Sarajeva (1983) in nagrada Združenja glasbenih umetnikov BiH (1971). Častna članica Zveze pedagogov Jugoslavije je postala leta 1986.

Vsem njenim najbližjim izrekamo iskreno sožalje.

**************************************************************

V njen spomin delimo ganljive besede, ki jih je ob tej žalostni novici zapisal njen in naš nekdanji dijak Davorin Dolinšek.

Milica Šnajder (december 1938 – julij 2023)
Bila je ena najbolj modrih in najbolj predanih pedagogov, kar sem jih imel priložnost spoznati. Njena intuicija se je dopolnjevala z zavidljivo inteligenco in nepredirnim fokusom; vedno je zadela v bistvo, zdelo se je, kot da stvari dojema z neke višje intelektualne dimenzije, z neke daljnosežne časovne perspektive. Njene čiste, skoraj zunajzemeljsko hladne svetlomodre oči so bile zazrte v cilj s kristalno jasnostjo.
Bila pa je tudi in predvsem veliko srce: njena dejanja so bila ogledalo dobrote in nesebičnosti, njeni odnosi pa odsev iskrenosti, načelnosti in odgovornosti do ljudi in do svojega poklica; s svojo ljubeznijo do glasbe in sočloveka je ozarila življenje vsakogar, ki jo je spustil v svojo bližino.
Bila je moj zgled, navdih, moja klavirska mati, moja zvesta prijateljica, nepogrešljiv steber mojega življenja: iz mene je znala vedno znova izvabiti najboljše. Zaradi nje sem danes v veliki meri to, kar sem. Neizmerno sem ji hvaležen in večno dolžan.
Draga Milica, naj bodo zvezde prijazne z vami, pošljite nam še kdaj kakšen svetel žarek vesoljne modrosti.
Iskreno sožalje vsem bližnjim.

Davorin Dolinšek